Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Turka na zahvalni prireditvi Ustanove za novo pediatrično kliniko za donatorje za Pediatrično kliniko
Spoštovani donatorji,minister za zdravje gospod Borut Miklavčič,
spoštovana gospa Biserka Marolt Meden, predsednica uprave za izgradnjo nove Pediatrične klinike,
gospod Simon Vrhunec, generalni direktor Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana,
gospa prof. dr. Brigita Drnovšek-Olup, strokovna direktorica Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana,
gospod prof. dr. Rajko Kenda, strokovni direktor Pediatrične klinike,
spoštovani gostje!
Danes sem še posebno vesel, ker imam to prijetno dolžnost, da se lahko zahvalim vsem, ki ste pomagali, da imajo naši otroci in mladostniki tako dobre pogoje za zdravljenje v eni najlepših bolnišnic daleč naokoli. Ponosen sem, da sem za nekdanjim predsednikom Milanom Kučanom prevzel pokroviteljstvo nad humano akcijo za izgradnjo nove Pediatrične klinike.
Država je res zagotovila velik del sredstev za to mogočno stavbo in najmodernejšo opremo v njej. Res pa je tudi, da so pomagali mnogi donatorji in današnje svečanosti ne bi bilo, če ne bi imeli prav tega požrtvovalnega donatorskega prispevka in izjemno požrtvovalnega dela vseh tistih, ki ste dosegli, da je ta klinika naposled odprta. Brez civilne družbe, ki je zagnala motor in želje pediatrov ter drugih zaposlenih v stari otroški bolnišnici ter začela spreminjati vse v kar neke vrste udarniško akcijo, danes verjetno ne bi bili tukaj. Zato se zahvaljujemo vsem, tudi tistim, ki danes niso več med nami, in tistim, ki so tako daleč, da jim oddaljenost ni omogočila, da bi se razveselili tega današnjega dogodka.
Lahko bi rekli, da so se v gibanje za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani vključili vsi Slovenci, tudi njihovi potomci, ki danes živijo na vseh koncih sveta, pa tudi veliko drugih dobrih ljudi vseh narodnosti .
Civilna družba, katere jedro je bil najprej Odbor za novo Pediatrično kliniko pri reviji Otrok in družina, nato pa Sklad za izgradnjo nove Pediatrične klinike v Ljubljani, ki se danes imenuje Ustanova za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani, je naredila ogromno, da se je zavedanje o nujnosti sodobne zdravstvene oskrbe hudo bolnih otrok razširilo v vsak dom v Sloveniji in daleč naokoli.
V kulturnih domovih, vrtcih, osnovnih in srednjih šolah, župniščih, podjetjih, krajevnih skupnostih, državnih organih - vsepovsod so se našli plemeniti ljudje, ki so prispevali tolar, dolar, evro ali medvedka, da smo zbrali zagonska sredstva in na ta način nato tudi vzpodbudili državo, da je prisluhnila gibanju, argumentom in - čeprav šele po dolgih letih - letos zaključila zgodbo z dokončanjem te mogočne stavbe.
Zdaj je čas za nas, da bolnišnico do zadnjega kotička napolnimo s pravo vsebino, da v njej zaživi sožitje med zaposlenimi, bolnimi, starši in civilno družbo, ki pomaga tudi hudo bolnim otrokom in dopolnjuje državo in njeno zdravstvo tam, kjer mu včasih zmanjka posluha - no, večkrat pa zmanjka denarja.
Rad bi povedal, da moram danes, ko sem obiskal kliniko in sem imel priložnost videti, kako sožitje tukaj že obstaja, reči, da je to dobra pot, da je to tista točka, na kateri se humanost in naš odnos do otrok najbolje kažeta v vsej svoji plemenitosti in tudi vsej svoji vrhunskosti. Nisem vedel, kako velik in zahteven objekt je to. Vredno ga je videti! Starši, ki bodo pripeljali svoje otroke, bodo pod vtisom bolezni in pod vtisom pomoči, ki jo bodo dobivali, a če samo za hip pomislimo, kako veliko znanja, dela, opreme, vsega, kar naša družba premore, smo vložili v vse to, potem moramo vedeti, da je to eden najboljših objektov, kar jih sploh v Sloveniji imamo.
Te dni bomo praznovali dvajseto obletnico sprejema Konvencije o otrokovih pravicah, ki jo je leta 1989 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov. Tudi Slovenija se je zavezala, da bo uresničevala vse člene iz te Konvencije. Pri tem nam gre kar dobro in trudili se bomo, da nam bo šlo še bolje. V duhu 24. člena Konvencije o otrokovih pravicah je otrokom treba vselej, tudi v času recesije, zagotavljati pravico do najvišje ravni dostopnih zdravstvenih standardov in storitev. Vselej - in ta klinika je fizični dokaz tega - moramo tudi imeti v mislih temeljno načelo Konvencije in temeljno družbeno načelo - načelo prvenstvenega spoštovanja in skrbi za interese otroka.
Čeprav današnja zahvala velja prav vsem (danes so z nami predstavniki glavnih donatorjev ter nekateri prostovoljci), ki so delali v Odboru za novo Pediatrično kliniko oziroma v Ustanovi za novo Pediatrično kliniko v Ljubljani, bi rad izpostavil prispevek nekaterih večjih in največjih donatorjev.
Rad bi poudaril, da gibanje za novo Pediatrično kliniko nikoli ni bilo politično. Združevalo je vse – mlade in manj mlade, delavce in umetnike … Vse stranke v Sloveniji so se akciji pridružile z vsem žarom – torej gre enaka zahvala vsem. Pri tem sta se resnično izkazali humanost in solidarnost, ki v naši družbi obstajata, a za kateri se nam včasih zdi, da ju imamo premalo. Zdaj, na tem mestu, pa vemo, da premoremo veliko teh vrednot, in tudi to je sporočilo te klinike.
Na žalost ni z nami nekaterih plemenitih ljudi, ki so ob smrti svoje premoženje zapustili v dobro bolnih otrok, a tudi ne tistih, ki so želeli ostati anonimni. Njim bi se rad danes še posebej zahvalil.
In ne nazadnje - hvala tudi medijem oziroma novinarkam in novinarjem, ki so širili klic k sodelovanju, ter prostovoljcem, ki so darovali svojo življenjsko energijo, prosti čas in še kaj ter so od samega začetka vodili akcijo: Cirilu Kržišniku, Biserki Marolt Meden, Majdi Kregelj Zbačnik, Danici Simšič, Tadeju Battelinu in drugim.
Hvala vsem! Prav je, da ob tej priložnosti veste, da je slovenska družba hvaležna. Tega ne zna pokazati vedno in ne na najboljši način, ampak v naših srcih ta hvaležnost obstaja. Danes se tudi izraža, zato verjamem, da bodo otroci še dolga leta imeli veliko od nje.
